Katharine Hepburn v lastnih besedah:
»Nekoč, ko sem bila v najstniških letih, sva z očetom stala v vrsti za nakup kart za cirkus. Končno je bila med nama in blagajno le še ena družina. Ta družina je name naredila globok vtis.
Imeli so osem otrok, vsi mlajši od 12 let. Po tem, kako so bili oblečeni, je bilo videti, da nimajo veliko denarja, a njihova oblačila so bila čista, zelo čista. Otroci so se lepo obnašali, stali so v parih za starši in se držali za roke.
Bili so tako navdušeni nad klovni, živalmi in vsemi točkami, ki jih bodo tisti večer videli. Po njihovem navdušenju je bilo videti, da še nikoli niso bili v cirkusu. To bo bil vrhunec njihovega življenja.
Oče in mama sta ponosno stala spredaj v svoji mali druščini. Mama je držala moža za roko in ga gledala, kot bi hotela reči: »Ti si moj vitez v blišču oklepa.« On se je smejal in se veselil sreče svoje družine.
Prodajalka vstopnic ga je vprašala, koliko vstopnic želi, in on je ponosno odgovoril: »Želim osem otroških vstopnic in dve odrasli vstopnici.« Nato je ona povedala ceno.
Žena je spustila moževo roko, glavo je sklonila, moževim ustnicam pa se je začelo tresti. Nagnil se je bliže in vprašal: »Koliko ste rekli?«
Prodajalka je ponovila ceno.
Ni imel dovolj denarja. Kako naj bi se obrnil in osmerici otrok povedal, da si ne more privoščiti, da bi jih peljal v cirkus?
Ko je videl, kaj se dogaja, je moj oče segel v žep, izvlekel 20-dolarski bankovec in ga spustil na tla. Nikakor nismo bili bogati. Oče se je sklonil, pobral 20-dolarski bankovec, moškega potipal po rami in rekel: »Oprostite, gospod, to vam je padlo iz žepa.«
Gospod je razumel, kaj se dogaja. Ni prejel miloščine, vendar je v svoji obupni, srce parajoči in sramotni situaciji hvaležno sprejel pomoč. Pogledal je naravnost v oči mojemu očetu, z obema rokama prijel njegovo roko, bankovec močno stisnil in z drhtečimi ustnicami ter solzo, ki mu je tekla po licih, odgovoril: »Hvala, gospod. To resnično veliko pomeni za mene in mojo družino.«
Oče in jaz sva se vrnila k avtu in odpeljala domov. Tistih 20 dolarjev, ki jih je oče podaril, sva nameravala porabiti za najini vstopnici.
Čeprav tisti večer nisva videla cirkusa, sva v sebi čutila radost, ki je bila veliko večja od ogleda cirkusa.
Tisti dan sem spoznalal pravo vrednost darežljivosti. Darovalec je vrednejši od prejemnika.
Če hočeš biti velik, večji od samega življenja, nauči se dajati. Ljubezen nima nič opraviti s tem, kar pričakuješ, da boš dobil, ampak samo s tem, kar pričakuješ, da boš dal – vse.
Pomembnosti dajanja in blagoslovljanja drugih ni mogoče preveč poudariti, ker je v dajanju vedno radost. Nauči se osrečiti nekoga z dejanji dajanja.«
~Katharine Hepburn
😤 Odprto “JEZNO” pismo ministru za šolstvo, gospodu Vinku Logaju. 📨
Dragi Vinko, razmišljam. Pravzaprav sem neskončno jezen - NATE - ker si pomemben del sistema zadnjih 40 let. Smo v letu 2026. Kot starš otroka, ki ima sicer same petice, a tu in tam logično in povsem človeško potrebuje pomoč, ugotavljam, da nimam na voljo ene same presnete javne digitalne knjižnice z razlagami snovi. Govorim o absolutnih osnovah: matematika, 5. razred, ulomki. Kjer bi z dvema klikoma dobil navodila za učenje, vaje in video razlago specifične učne ure od najboljšega slovenskega učitelja matematike.
Če je briljantni Andrej Škraba to v svoji sobi oziroma garaži zgradil že pred 15 leti, mi res ni najbolj jasno, kako celoten izobraževalni aparat, oborožen z vsemi mogočimi doktorji znanosti in birokrati, ne more spraviti skupaj enega javno dostopnega sistema. Zdi se, kot da ima poučevanje v Sloveniji neke posebne »avtorske pravice« in status strogo varovane državne skrivnosti, ki jo ljubosumno skrivamo pred vsemi, kot da gre za ekskluzivo šole kot institucije. Pravzaprav se zdi, da v določenih sektorjih država več ne obstaja in tega ne more skriti. Šolstvo pa je le prikrit kaos javne uprave, zelo primerljiv z zdravstvom, a še bolj boleč, ker lahko uniči temelje naroda.
Znanje danes ne pozna meja, naša šola pa jih vztrajno postavlja. Medtem ko slovenski sistem ljubosumno čuva svoje zaprašene zapiske, svet drvi v popolnoma drugo smer. Danes lahko vsak osnovnošolec, ki ga karkoli zanima, obiskuje predavanja največjih svetovnih fakultet, saj institucije, kot so MIT, Harvard, Stanford in Yale, svoja znanja javno objavljajo na internetu kot javno dobro. 12-letnik iz Ljubljane lahko na YouTubu posluša vrhunske profesorje fizike iz Massachusettsa, ne more pa najti ene spodobne uradne razlage našega ministrstva o tem, kako delujejo ulomki ali kemijske vezi v slovenskem jeziku.
Leta smo živeli v megli raznih butastih strategij in poslušali o reformah, v resnici pa je v šolstvu še vedno popolna štala z učbeniki in didaktičnimi pripomočki. Ko danes stopiš v razred, je vse enako kot pred desetletji. Svet zunaj drvi naprej in kmalu bomo v točki, ko se bo sistem sesul sam vase, ker bo učenje postalo popolnoma personalizirano, učitelj pa le še figura za socialno interakcijo. Starši imamo tega dovolj in zahtevamo resen korak naprej. Zahtevamo popolno liberalizacijo znanja in učnih načrtov ter prost dostop do vseh vsebin. Znanje je javna dobrina in ni ekskluziva šole, temveč vsakega posameznika.
Javno šolstvo vsi financiramo preko davkov in nikakor ni brezplačno. Zato zahtevam, da se država obnaša odgovorno do našega denarja. Če otrok zboli, mora imeti možnost, da si snov tistega dne pogleda na spletu, v videoobliki, z vsemi dokumenti, in jo osvoji doma. Zakaj država teh vsebin sistemsko ne ustvarja in prosto objavlja na javnih platformah? Namesto da starši sami izdelujemo AI-pripomočke za svoje otroke, bi moralo ministrstvo graditi odprto znanje, ne pa lastnih interesov in indoktrinacije z ozko javnoupravno miselnostjo, ki zatira vsako štrlenje iz povprečja.
Skrajni čas je za radikalno spremembo pri koreninah. Ne potrebujemo le digitalizacije starih praks, potrebujemo povsem novo filozofijo po zgledu modela šole Ad Astra. Otrok ne smemo več učiti zgolj uporabe orodij, naučiti jih moramo reševanja problemov. Namesto suhoparnega teoretiziranja o motorju jim dajte motor prednje, naj ga razstavijo in sami ugotovijo, katera orodja sploh potrebujejo. Ukinimo te zastarele klasične razrede, ki otroke tlačijo v umetne kalupe le na podlagi letnice rojstva. Ukinimo ure, ki prekinjajo delovni proces - v trenutku ko se ta prične. Spodbujati moramo sodelovanje pri resničnih projektih, kritično razmišljanje, odprte razprave o etiki in prihodnjih tehnologijah, ter končno odpraviti tisto duhamorno standardizirano ocenjevanje, ki ubija vsakršno kreativnost.
Ministrstvo se mora zbuditi in začeti delati za preobrazbo miselnosti. Mlade se dobesedno uničuje, ker se sistem niti milimeter ne prilagaja času, za besedo razvoj pa se na tistih zaprašenih hodnikih očitno še ni slišalo. Zbudite se, preden vas povozi čas. Ali pa pojdite enostavno v penzijo. Škoda je že bila povzročena.
Deli ta zapis, če želiš, da bi bil tvoj glas kot starš končno slišan. Naj pride do ministra v njegov INBOX.
Kot reformator bom v okviru projekta Reformator – abecednik novega znanja primarno deloval na področju širjenja znanja, dostopnosti informacij in uvajanja novih orodij. Prav zato verjamem, da je temeljita »reformacija« šolstva absolutna osnova prihodnje napredne in bogate družbe ter ena mojih ključnih osebnih prioritet.
STARŠI se družimo v posebni skupini v Reformator, kjer bomo imeli posebno temo "1september. Da skupaj gradimo dobre predloge za prihodnost šolstva.
Skupina reformator na FB ali ti na X.
Iranian Media released this animated video in Honor of the Iranian Navy Crew killed by the U.S. strike on Iranian Navy Ship IRIS Dena
84 Iranian sailors were killed