Slobodan Vujasinović:"Države ne uničijo samo tisti, ki kradejo –
uničijo jo tudi tisti, ki to gledajo in molčijo.''
👇👇👇👇👇👇👇👇👇👇👇👇👇
Ko sodba ni več pravica – ampak cena
Demokracija ne umre na ulici.
Umre tiho – v prostorih, kjer bi morala biti najbolj varna: na sodiščih.
Ko sodba ni več rezultat prava, ampak rezultat vpliva, poznanstev ali denarja, država ne razpada počasi – razpade v svojem jedru.
Korupcija v sodstvu ni samo kaznivo dejanje.
Je izdaja države.
Največja laž sistema
Ljudem se pogosto prodaja iluzija, da je korupcija stvar posameznikov.
Ni.
Korupcija je vedno mreža:
tisti, ki dajejo
tisti, ki jemljejo
in – najnevarnejši – tisti, ki vedo in molčijo
Jasna resnica, ki jo redko kdo izreče
Vsi, ki so vedeli za korupcijo in so bili tiho, so sostorilci.
Molčanje ni nevtralno.
Molčanje je odločitev.
Vsak sistem korupcije stoji na treh stebrih:
interes
strah
tišina
Če odstranimo tišino, se sistem začne rušiti.
Kaj se zgodi družbi?
Ko sodstvo izgubi integriteto:
zakon ne velja več za vse
pošten človek postane naiven
nepošten človek postane uspešen
To je trenutek, ko se narod začne lomiti.
Ne zaradi revščine.
Zaradi krivice.
Najbolj nevarna posledica
Najhujše ni ukraden denar.
Najhujše je, da mladi človek vidi:
“Poštenost se ne splača.”
Takrat država izgubi prihodnost.
Ni več prostora za relativizacijo
Ni “majhne” korupcije.
Ni “razumljivih” kompromisov.
Ni “vsi to delajo”.
To niso razlage.
To so izgovori sistema, ki razpada.
Kje se začne sprememba?
Ne v zakonih.
V človeku.
v tistem, ki reče “ne”
v tistem, ki spregovori
v tistem, ki noče sodelovati
Vsak, ki zavrne korupcijo, razbije en člen verige.
Zaključek:
Država ne pade, ko zmanjka denarja.
Pade, ko zmanjka pravičnosti.
Končni stavek :
Države ne uničijo samo tisti, ki kradejo –
uničijo jo tudi tisti, ki to gledajo in molčijo.
Slobodan Vujasinović
Umor v Novem mestu ni šok.
Šok bi bil, če ga ne bi bilo.
Romska situacija je bila tempirana bomba.
Na žalost.
Država že dolgo ni več država.
Nekomu ustreza razpad reda.
Policiji in vojski ne dajejo nikakršnih pooblastil —
tudi zato, ker nekomu ustreza kaos.
Ta kaos ima svojo vrednost.
Ustvarja pogoje za krajo.
Ustvarja pogoje za razkroj temeljev naroda.
Razpad vrednot je celovit.
Na meji imamo »kartonaste« policiste.
Zato nam Italija zapira mejo.
Legalizirali smo marihuano.
Ker želimo, da je mladim vse normalno.
Ker si želimo zadetega naroda.
Naroda, ki že z alkoholom dosega svetovne rekorde.
Največji civilizacijski dosežek —
ohranitev življenja s pomočjo medicine —
smo spodkopali z zakonom o evtanaziji.
Politika tega mandata se je popolnoma skurbala.
Kot bi gledali rimski imperij tik pred razpadom.
Klakočar. Boštjančič. Golob.
Jezdeci apokalipse naroda, skozi lastne kretenizme.
Vrednote vladajočih niso vrednote Slovencev.
Vrednote Zorana in Ljubljane niso vrednote tega naroda.
Ta narod stoji za drugačnimi vrednotami.
Nismo zadnji ostanek Jugoslavije.
Smo Slovenija.
Kdor ima nož in zamero, ima več svobode kot davkoplačevalec.
Še posebej, če je Rom.
Tisti, ki pride brez dokumentov,
je bolje zaščiten kot ti — v lastni hiši.
In potem se čudimo, da je kri na pločniku?
Pri nas se ne ve, kdo pije in kdo plača.
Na žalost.
Kdo je na tej zemlji domačin?
In kdo je tujec?
Državo so ukradli.
Ni je več.
Ostali smo mi.
In če bomo še naprej tiho — bomo naslednji.
Zato ne — ni več časa za razumevanje, strpnost in dialog.
Čas je za red.
Čas je za meje.
Čas je za vrednote.
Čas je za pogum.
Čas je, da prenehamo igrati državo —
in jo začnemo zares živeti.
Ali bomo Slovenija?
Ali pa nekaj drugega?
Kot zdravnica sem videla neizmerno trpljenje, vendar me nihče v 20 letih dela s hudo bolnimi ni prosil, da mu vzamem življenje. Na smrt bolni prosijo, da jih ne boli in ne duši. Videla sem veliko moč sočutja in ljubezni svojcev.
Vem, da je moje poslanstvo lajšati trpljenje❤️