@2021m2021@CirilJenko Ali mi lahko kdo razloži, zakaj je moral konvoj, ki je peljal Musarco in njene prijateljice z dopusta na vaško veselico, voziti skozi tunel 150km/h ?
Na 24ur berem, da bo obisk Lakersov veliko pripomogel k prepoznavnosti Slovenije, saj bodo en večer v Ljubljani preživeli v restavraciji z balkansko glasbo !
🥹 Julijsko jutro. Plastična miza, kava, ki se je prehitro ohladila, in prenosnik, ki ga sploh nisem nameraval odpreti. Tako se je začelo, v ponedeljek. Brez načrta, bolj iz dolgčasa, ko je za plažo še prezgodaj in za kosilo še predaleč.
Danes je četrtek. Na mizi imam aplikacijo, za katero bi lani potreboval ekipo, tri mesece in resen denar. Nisem napisal ene same vrstice kode.
In ne, to ni zgodba o tem, kako sem se na dopustu naučil programirati. To je zgodba o tem, da sem nehal dajati navodila in začel dajati cilje.
Razlika je ogromna, čeprav se sliši kot malenkost.
Doslej si umetni inteligenci povedal korake. Naredi to. Potem to. Zdaj popravi tisto. Ti si bil tisti, ki je poznal pot, ona pa je hodila po njej. Vsak korak si moral izmisliti, preveriti in popraviti sam.
Danes ji poveš samo končni rezultat. Kaj hočeš imeti, ko bo konec. Pot si poišče sama.
To je loop. Po naše zanka. Krog, ki se vrti brez tebe.
Stroj si nalogo razdeli na dele. Napiše kodo. Sam jo požene. Sam pogleda, kaj je dobil. Vidi, da nekaj ne dela, ugotovi zakaj, popravi in požene znova. Pa še enkrat. Pa še enkrat. Tako dolgo, dokler ne pride do tistega, kar si mu povedal na začetku.
Bistvo torej ni, da zna pisati kodo. To zna že leta. Bistvo je, da zna videti svojo napako in jo popraviti brez tebe. Prej je vsak obrat kroga potreboval človeka na sredini. Zdaj ga ne.
Po domače. Nekoč si mehaniku povedal, kateri vijak naj odvije. Danes mu rečeš samo, da avto vleče v desno, in greš na kavo. Ko se vrneš, je popravljeno. Kaj je vmes počel, ne veš. In prav to je hkrati udobno in srhljivo.
Moja edina naloga ta teden je bila povedati, kaj hočem, in ga ustaviti, kadar je zavil narobe. Skratka, bil sem urednik. Ne pisec.
Vmes sem plaval. Vračam se moker, s soljo na ramenih, in gledam, kako je v moji odsotnosti zraslo nekaj, česar zjutraj ni bilo. Kot bi zvečer pustil prižgano luč v prazni sobi in se zjutraj vrnil v dokončano hišo.
In tu moram biti iskren, čeprav bi bilo lepše, če ne bi bil. Tem spremembam ne sledim več. Jaz, ki o tem pišem. Ki to spremljam poklicno. Ki sem o umetni inteligenci govoril takrat, ko so ljudje še obračali oči. Danes preberem stvar zjutraj in do večera je zastarela. Ni prehitro, da bi razumel. Prehitro je, da bi dohajal. To dvoje ni isto in razlika med njima je tisto, kar ljudi v resnici plaši.
O tem se največ pogovarjam s programerji. Analitični umi, natančni do bolečine, ravno zato se z njimi tako dobro razumem. In veste, kaj je najbolj nenavadno? Nihče se ne prepira. Vsi so tiho prišli do istega sklepa. Programiranje ne bo več analitično delo, postalo bo kreativno. Kodo zna napisati stroj. Vizije ne. Človek, ki je dvajset let živel od tega, da je znal razmišljati v korakih, se zdaj uči razmišljati v ciljih. To ni nadgradnja. To je selitev v drugo državo, kjer govorijo drug jezik.
Zato bom povedal naravnost, čeprav se motim rad in pogosto. Delo za računalnikom, kakršnega poznamo, bo nekje do septembra prihodnje leto v veliki meri izgubilo smisel. Ne bomo več tipkali navodil. Dajali bomo cilje. Vse, kar je vmes, pa ta hip od osmih do štirih opravlja nekdo, ki ima kredit, otroke in vrt.
In tega nekoga ne bo nihče odpustil. Samo nehali ga bodo klicati. Tako se to zgodi. Brez drame, brez odpovedi, brez zadnje plače in solznega slovesa. Telefon preprosto neha zvoniti.
Medtem doma pišemo dokumente. Marca smo sprejeli nacionalno strategijo za umetno inteligenco do leta 2030. Junija smo ukinili ministrstvo za digitalno preobrazbo in ga pripojili notranjemu. Akcijski načrt pripravljamo za leti 2027 in 2028. Torej za leti, v katerih bo ta pogovor že zdavnaj končan, mi pa bomo z resnimi obrazi usklajevali stališča o nečem, kar se je zgodilo dve leti prej.
Številke niso napoved, ampak izpisek. Letos je v tehnologiji po svetu ostalo brez službe okoli 120.000 ljudi. Oglasov za mlade programerje je približno 40 odstotkov manj kot pred dvema letoma. Prva stopnička je izginila, lestev pa je ostala. Zdaj vsi skupaj gledamo mladino, kako poskuša skočiti na drugo.
Zdaj bom zaprl prenosnik in šel v vodo. Voda bo natanko taka, kot je bila pred tridesetimi leti. Hladna zjutraj, slana, tiha.
Vse ostalo ne bo.