Nataša Pirc Musar je kot ena takšna komunistična pinjata; iz nje vsepovsod letijo marksistične floskule. Od povzdigovanja javnega sektorja in NVOjev, prek kritike nižjih davkov, do teze, da razvoj gradi vlada, da sta edino državno zdravstvo in šolstvo dobra. Hecno za tajkunko.
@brutus91101394@KARANTANEC V štirih letih “ srditih” bojev z okupatorji so banditi ubili
- 800 nemških vojakov
- 1050 italijanskih
- 2500 domobrancev
- 80 madžarskih vojakov
In preko
13 000 slovenskih civilistov .
Zrnec propagira zbiranje podpisov za referendum.
Ena izmed parlamentarnih preiskav, ki ji želi levica preprečiti je preiskava vrhov Levice v zadevi Fotopub
Je bil Jurij Zrnec del kulturne elite, ki je zlorabljala dekleta v Fotopubu in bi preiskava razkrila kaj zanj neprijetnega ?
Kot 19-letni fant, v zadnji generacije vojakov (9/90)pod rdečo zvezdo. Z dezertiranjem sem se izognil sodelovanju v agresiji nad Slo. Bili so napeti in tvegani časi. Imelsem srečo, da sem izbral svojo pot, mnogi pa tega niso mogli.
Zato rdeče zvezde ne bom pogrešal na proslavi.
Sovraštvo do drugače mislečih je izjemno. Marsikdo, je po 2. sv. vojni izgubil življenje in premoženje enostavno zato, ker je nasprotoval komunizmu, marsikdo, ker je imel preveč premoženja, marsikdo, ker je bil preveč izobražen, marsikdo, ker se je njegove žene želel nekdo drug. In zdaj nam bo @AstaVrecko prepovedovala, da se jih spominjamo!
ZAKAJ SO NASTALE VAŠKE STRAŽE? KAKO DA LEVIČARJI TEGA NE RAZUMEJO?
SIN LOJZE BASTIČ NA POGREBU SVOJIH STARŠEV: "JAZ SE NE BOM DAL KAR TAKO POBITI, JAZ SE BOM BRANIL"
Umor Mravljetovih na Brezovici ter horjulskega župana Bastiča in njegove žene
13. junija 1942 zvečer, bil je petek, so partizani, ki so prišli s Ključa, pri Mravljetovih na Brezovici ubili očeta Antona in sinova Franceta ter Vinka, Toneta pa odpeljali s seboj in ga umorili na Ključu. Naslednji večer so v Ljubgojni na domu horjulskega župana Ivana Bastiča vse izropali, župana in njegovo ženo Marjano pa odpeljali s seboj in ju v zgodnjem nedeljskem jutru umorili komaj 1 km od doma. Sin Lojze je po pogrebu staršev izrekel znane besede: „Jaz se ne bom dal kar tako pobiti, jaz se bom branil:“
sl: Lojze Bastič 5.11.1942 je Lojze Bastič ustanovil postojanko vaške straže v Horjulu.
Hudo !!! Kakšen govor. Ta gre v anale. Povedano je temelj naše prihodnosti, nujna uresničitev povedanega. V nasprotnem bomo še naprej imeli prvorazredne državljane z lahkim življenjem na račun drugorazrednih, ki trdo delajo, da preživljajo sebe in svoje družine in preko davkov financirajo tudi življenje prvorazrednih.
Ta zvočni zapis mora slišati vsak Slovenec, vsaka Slovenka in tudi vsi drugi državljani naše države. Prvorazredni zato, da se morda le kdo zamisli nad svojim počejem in opusti tendence po parazitiranju drugirazrednih. Drugorazredni pa zato, da postanejo aktivni državljani za rešitev države izpod spon komunizma, ki jih še vedno vzdržujejo tisti, katerih predniki so bili zlo za slovenski narod, prednikov, ki so zagrešili gnusen zločin nad prebivalstvom le zato, da so postali prvorazredni.
https://t.co/AZQvvx4a1R
Ddr. Klemen Jaklič: “Zločini proti človečnosti so zločini, ki zaradi stopnje zavržnosti nikoli ne zastarajo!”
PRIČA-takrat 19 letni fant iz Velikega Gabra, Milan Zajc,
ki je skupaj z ostalimi žrtvami padel v to brezno, se iz njega po petih dnevih čudežno rešil, prišel domov in se izselil v ZDA. Do smrti v svojem 89. letu starosti se v Slovenijo nikoli ni več vrnil. Pobijanje je trajalo več dni.
Bilo je čudovito pomladno jutro. Tako lepega dne ne pomnim v svojem življenju…Jasno je bilo kakor steklo, rosa se je bleščala v sončnih žarkih, vse je bilo v cvetju in zelenju, da mi kar v glavo ni moglo, da nas bodo pobili, ko smo komaj začeli živeti.
Na dvorišču kočevske gimnazije so nas nakladati na kamione, da smo ležali drug na drugem kakor drva. Jaz pa sem hotel še enkrat videti svoje brate. Zato sem se z vsemi močmi vzpenjal in nategoval vrat, da bi le kaj več videl. Posrečilo se mi je in zagledal sem, kako so brate nalagali na kamion. Tone in Nace sta bila zvezana skupaj, Stane pa je bil zvezan s Križnikom Lojzetom iz Kostanjevice. Mene so bratje prav tako opazili. Z nasmehom so mi pokazali vse, kar so mi hoteli reči: da naj bom miren, ker se bomo videli na drugem svetu, kjer bo boljše…v mislih smo se objeli…brata Jožeta nisem videl. Bil je v skupini za nami in v Kočevskem Rogu je padel v isto jamo kot jaz in moji ostali bratje – mi dopoldne on popoldne.
Na tovornjaku, kjer sem bil jaz, smo bili vsi stari od 18 do 24 let, le eden je bil starejši družinski oče. Žica, s katero smo bili zvezani, se nam je zajedala v meso, povrhu pa so nas še tepli s palicami. Tako nas je bolelo, da smo začeli vzdihovati. Tisti starejši mož, doma iz Notranjih Goric pri Brezovici, ki je imel doma ženo in šest otročičkov, nas je začel bodriti, naj bomo mirni in zbrani, čeprav gremo v smrt, saj da je tudi on miren. »Kaj boste fantje, ki ste sami in gre vse z vami. Jaz zapuščam doma otročičke, vse nepreskrbljene, najstarejši je star deset let. Bog bo skrbel zanje«. A zase lahko rečem, da se smrti nisem bal, bal pa sem se mučenja komunistov.
Sonce je začelo pripekati in žeja je postajala vse hujša. Ko smo bili že precej daleč v gozdu, smo začeli srečevati kamione, ki so se prazni vračali proti Kočevju po druge domobrance. Vozili so obleko, kar je bil znak, da so jih slekli. Kmalu smo zaslišali streljanje in kričanje žrtev, ki so jih komunisti morili. Kamioni so se ustavili in začeli so nas za noge vlačiti z njih. Ko sem padel iz kamiona, nog nisem več čutil, ker mi je vse otrpnilo med vožnjo, ko so sedeli in ležali na meni…Ko so me sezuvali, sem opazil mladega fanta, komaj 18 do 20 let starega, ki so ga mučili. Bil je že ves krvav in ni imel nobenega očesa, glavo pa je imel vso razklano in razmesarjeno. Še vedno je bil pri zavesti, mirno je sedel in niti malo ni tarnal ali vzdihoval. Čudil sem se, kako more s tako lahkoto prenašati te grozne bolečine. Partizani pa so ga kar naprej tolkli, dokler se ni zgrudil.
Ko so nas sezuli, so nas zvezali po dvajset do trideset skupaj in začelo se je nečloveško pretepanje. Partizani so stali v špalirju. V rokah so imeli kole, na katerih so bili nasajeni krivi noži. S temi so nas pretepali na poti proti morišču, ki je bilo od ceste oddaljeno kakih 200 do 500 metrov. Med potjo smo morali sedati na tla in hitro zopet vstajati, kar nam je povzročalo nepopisne bolečine, žica se nam je namreč zajedala v meso. Na tej poti so nam odredili, da smo morali hoditi nekaj metrov naprej, potem pa zopet nazaj…Spotoma smo morali prepevati pesmi, kakršne so želeli komunisti. Posebno hudo je bilo, ker so ob pretepanju nekaterim z noži razklali glave in smo jih morali nezavestne vleči za seboj…Na koncu so vsakega posebej razvezali…in morali smo z na hrbtu zvezanimi rokami goli teči skozi krdelo partizanov…Ko sem tekel, nisem nič videl, kam tečem, pred seboj sem videl le drugega nesrečneža, ki so mu partizani kazali pot s koli in noži. V hipu je zmanjkal pred mojimi očmi, ker je bil tam oster ovinek.…Nato pa sem zagledal pred seboj brezno, pred njim pa je ležalo razmesarjeno krvavo truplo…Bil sem popolnoma pri zavesti in pravi pameti ter si nisem nič drugega želel kot takojšnje smrti, da bi bil tako rešen teh muk…Zaslišal sem krik, »pazi nanj!« To je zakričal partizan tistima dvema, ki sta pred jamo streljala vsakega posebej, naj pazita name, ki sem tekel.
Ko sem pritekel tik pred jamo, se nisem nič ustavljal, ampak sem se še z večjo silo pognal vanjo, da sem preskočil tistega mrliča, ki je ležal pred jamo, in skočil vanjo. Isti hip sta tudi partizana ustrelila, jaz pa sem samo zakričal: »Jezus usmiljenje!« Slišal sem dva strela, potem pa nič več! Padel sem v prepad![1]
Odhajajoča ministrica MATEJA ČALUŠIĆ se je zavila v molk. Luksuzni čoln Bavaria Vida 33, bolj ali manj sameva v izolski marini, z njim pa plujeta predvsem ministrica in njen zasebni partner.
Nisem pristaš Lindava in Bobnarjeve, ampak imenovana kot najvišja funkcionarja policije sta stopila pred parlamentarno komisijo, da povesta RESNICO o čiščenju Janšistov. Pa je PV Golob iz njiju naredil laźnivca. Tak bolnik je. Enako počne sedaj ob žalostni smrti Dušana Konde.
👁️Predstavljajte si poraženca, ki na pogrebu lastne oblasti ne drži žalnega govora, ampak bojni nagovor.
Včeraj na Jančah nismo poslušali poslovilnega govora premiera v odhajanju. Poslušali smo otvoritveni govor opozicije, ki je še sploh ni — z nebeško glasbo o demokraciji, ki »umre v temi«, in dobrih ljudeh, ki »utihnejo«. Patos za pet zvezdic. Vsebina za eno.
A en sam stavek je vreden več kot vse ostalo. Človek, ki odhaja, je dejal, da nova oblast prihaja »s pomočjo prevare volivcev«. Ustavite se tu. To ni priznanje poraza. To je teza. Teza, da volitve niso bile prave.
In glej ga zlomka — ravno te dni v ozadju že teče čisto resna pravniška iniciativa, naj ustavno sodišče volitve kar razveljavi. Razlog? Izraelska zgodba, ki tako priročno visi v zraku. Naključje? V Butalah ni naključij. So samo scenariji.
Zato si upam na glas vprašati dvoje — tako, kot se sprašuje vsak, ki zna sešteti 1+1:
Ali poslušamo človeka, ki pripravlja teren, da oblasti pravzaprav nikoli zares ne preda — lepo, institucionalno, v rokavicah?
Ali pa kriči tako glasno zato, da ne bi nihče utegnil vprašati edinega pomembnega vprašanja: kam je v štirih letih izginila tretjina proračuna in iz katerih lukenj je odtekalo?
Eno ali drugo. Tretje možnosti ni.
Mož, ki je štiri leta krmaril institucije, medije in agencije, danes svari pred napadom na institucije, medije in agencije. To ni opozorilo. To je avtoportret.
Demokracija res ne umre čez noč. Najpogosteje umre takrat, ko tisti, ki je izgubil, noče prižgati luči in zapustiti sobe.
In ja — kmalu se bo videlo, kje vse je puščalo.
Branimir Štrukelj nam grozi s tožbo. V Safari Special smo razkrili njegove prihodke - 115.000 EUR letno bruto. Če bo tožbo res vložil, se je z @Mirko_Mayer veseliva. Prav je, da spoznamo kdo zastopa "interese delavcev". https://t.co/jOOxgUcvmn
Berem medijske spine in histerična zgražanja nad možnimi kandidati za ministre. Ne pozabimo: vlado je vodil “vrhunski menedžer” z dvojno identiteto in dvomilijardno luknjo, finance stečajnik, delo gospod brez dneva delovne dobe, digitalizacijo gospa s fascikli, obrambo komik, kulturo Fotopub, infrastrukturo ga. Aneks. 🤫🤐
Ekipa na levi in desni, pozor, smo na cca na 8k podpisov, rabimo priti do 11.500, čas je do četrtka, za referendum, če lahko podprete in delite, da ustavimo samovoljo MOLa, cigecage ukrepe s parkirišči in začnemo stvari v Ljubljani urejati bolje. https://t.co/twRIXu1gZs hvala za delitev! Povej naprej!