@BojanPozar Zanimiva tema....Jaz razmisljam. Pogosto na trening, tek ali tekmo vzamem kaksen problem iz posla....in ga resujem. Ko pridem v cilj ga zgolj prelijem v besede. in dogaja se mi, da se kdaj pa kdaj pridusam na sebe....glej si ze v cilju....problema pa nisi resil. 😎
Slovenije ne delijo volivci. Polarizira jo politika. in z njo iz dneva v dan vedno bolj tudi mediji. Funkcija oblasti v demokratični družbi je PREDVSEM služenje javnemu interesu — ne samemu sebi. Ko ljudje dobijo občutek, da oblast obstaja predvsem zaradi ohranjanja moči, da institucije postajajo politično orodje in da se družbo namenoma deli, začne sistem izgubljati legitimnost. Kdo je na vrsti, da naredi korak nazaj ? Ker naprej tako ne bo šlo......
Popolnoma se strinjam – izjemen dosežek in velik poklon Urošu Ocepeku ter ekipi STPŠ Trbovlje.
Morda pa ta zgodba nosi še eno pomembno sporočilo: takšni preboji ne nastanejo v izolaciji. Trbovlje so odličen primer, kako lahko močan lokalni ekosistem – povezava šole, podjetništva in tehnologije (Dewesoft, Katapult, lokalna industrija) – ustvari okolje, kjer mladi ne le uporabljajo tehnologijo, ampak jo soustvarjajo.
To je v resnici “mini Silicon Valley” model: znanje + podjetništvo + realni projekti v istem prostoru.
Zato vprašanje ni samo, ali bomo uvedli nove predmete, ampak ali znamo graditi takšna okolja tudi drugje po Sloveniji.
Iskrene čestitke vsem v Trbovljah – to je smer, ki ji velja slediti.
Dejstvo je, da nekateri – tudi nekoč resni slovenski mediji in novinarji – zavestno opuščajo osnovno poslanstvo svojega poklica.
Ne gre več za napake.
Ne gre za različne interpretacije.
Gre za sistematično ustvarjanje konstruktov, polresnic in včasih tudi očitnih neresnic.
To ni več novinarstvo.
To je degradacija poklica.
Razumem, da je trg težak. Razumem, da so pritiski veliki.
Ampak če zaradi tega zavestno zamenjaš resnico za klik, si prestopil mejo, za katero ni več izgovorov.
Ironija je, da tisti, ki naj bi držali ogledalo družbi, danes pogosto ustvarjajo popačeno sliko realnosti. In s tem ne škodijo le posameznikom ali podjetjem – škodijo temelju zaupanja, na katerem družba sploh lahko deluje.
Najbolj pa fascinira kratkovidnost.
Popolna odsotnost razumevanja, da vsaka taka zgodba erodira njihovo lastno kredibilnost.
To je kot boksar, ki izgublja borbo in v obupu vse stavi na en sam nokavt.
Razlika je le v tem, da tukaj po tem udarcu ni več naslednje runde.
In ko zaupanje enkrat izgubiš, ga ne kupiš nazaj. Ne z oglasi, ne z vplivom, ne z glasnostjo.
Hvala vsem za všečke in komentarje na Linkedinu in Fb. Več kot 150.000 ogledov. Nisem pisal zaradi njih. Napisal sem, ker ni nihče drug namesto mene.
Danes, sedem dni kasneje, bi isti zapis napisal bistveno krajše in drugače.
Napisal bi, da me je do dna duše sram naše politike in da si je volivci ne zaslužimo. Kot družba smo postali priče in ujetniki vsega najslabšega, kar si lahko nekaj polariziranih političnih nasprotnikov sploh podtakne in očita. In nas s tem deli.
Sploh ne gre več za volivce ali za prihodnost Slovenije. Gre za boj na življenje in smrt za politično eksistenco in preživetje zgolj nekaterih. Če te volitve izgubijo, v normalnem svetu, v katerem živimo, sploh ne preživijo. To je dejstvo.
In ko nam grozijo in nas strašijo s prihodnostjo …
To, s čimer nas strašijo, se nam dogaja že danes. Prodajajo nam sedanjost, ne prihodnosti.
Ne vem, kakšna bo politična prihodnost Slovenije.
Vem pa, kaj bom sam storil zanjo.
Izbiral bom tako, da ne bo taka, kot je bila zadnji teden. Da v njej ne bo tistih, ki delijo in netijo, lažejo, podtikajo, se prodajajo in kupujejo usluge, zlorabljajo zakone in naš denar.
Pot obstaja. Zelo dolga. Ena sama.
Nekdo jo mora začeti. Ni idealne izbire za vse. Naj jo začnejo tisti, ki so zmožni preseči delitve na naše in vaše. Tisti, ki imajo realne programe in cilje. Tisti, ki nas bodo prepričali, kako te programe uresničiti – in jih tudi dejansko uresničiti drugače, kot je politika to počela do danes.
Tisti, ki bodo svoje obljube znali izpolniti – z besedami in dejanji.
Mi pa enkrat za vselej nehajmo biti naključni opazovalci. Pot je za vse, ne zgolj za peščico izbranih.
Sic.
VOLITVE SE BLIŽAJO.
GOSPODARSTVENIKI PA SMO TIHO.
To ni naključje.
V Sloveniji je postalo nevarno biti politično zainteresiran podjetnik.
Če kaj rečeš – tvegaš posel.
Če nič ne rečeš – tvegaš državo.
Zato so kolegi gospodarstveniki raje utihnili.
In v ta vakuum so vstopili politiki, ki se na gospodarstvo spoznajo približno toliko, kot se mi na vodenje parlamenta.
35 let sem v poslu.
Polovico tega časa sem preživel na poti – v letalih, hotelih, na gradbiščih po svetu.
Več kot 5 milijonov preletenih kilometrov, reference v več kot 70 državah sveta.
S sodelavci smo zgradili podjetje, ki danes 95 % prihodkov ustvari v tujini.
In še vedno ima sedež v Sloveniji.
Politiko sem ves čas spremljal od blizu.
Nikoli pa nisem bil od nje odvisen. Niti malo ne.
Mnogi moji prijatelji so šli v politiko.
Ko so se vrnili, skoraj polovica njih niso bili več prijatelji.
Politika jih je za vedno spremenila.
Kaj za vraga se zgodi v parlamentu, ko nekdo položi roko na ustavo?
Razsvetljenje zagotovo ne. Kasnejša dejanja to potrjujejo.
Tudi sam sem enkrat stopil v politiko.
Ne zato, ker bi to želel – ampak ker so me povabili. Predlagali za gospodarskega ministra.
Zakaj pa ne?
30 + let izkušenj.
Podjetnik leta in Nagrada GZS za izjemne gospodarske dosežke v malhi.
In predvsem – izkušnje iz realnega gospodarstva.
Ne iz učbenikov.
Iz prakse.
Spominjam se tistega februarja.
Do tiste tiskovne konference sem bil za 99 % ljudi uspešen podjetnik.
Po njej samo še za 49,99 %.
Za ostale sem postal luzer.
Politika me ni vzela za svojega. Mi je pa za vedno pritisnila politični predznak.
Tako deluje naš politični prostor. Naši in vaši.
Vse v redu, dokler ekonomija cveti. Danes pa me skrbi nekaj drugega.
Politika izvršnih dejstev je povozila diplomacijo, gospodarstvo postaja sponzor/donator te politike po sili razmer in ne zaradi interesa.
Rešujemo enačbe z neznanimi neznankami.
Kapital postaja še posebej previden.
In v tem svetu se Slovenija še vedno prepira sama s sabo.
Politiko je sicer zelo enostavno meriti.
Vzemi predvolilne programe.
Naredi inventuro.
In prečrtaj obljube, ki niso bile uresničene.
Razlika pove skoraj vse.
Pravilno vprašanje je kaj nisi naredil in ne zakaj nečesa nisi naredil.
Ni potrebe za spine, bote in izgovore, ki jih piše umetna inteligenca.
Politika je danes skoraj edina “obrt”, ki dobi 100 % avans za delo.
In potem ta avans porabi za negacijo tega, za kar ga je dobila.
Slovenija na koncu ostane brez obojega:
– brez realiziranih obljub
– in brez denarja.
In predvsem brez izgubljenega časa.
Pred leti sem bil na večerji pri islandskem predsedniku Ólafurju Ragnarju Grímssonu.
Islandija je takrat pravkar preživela finančni kolaps.
Vprašal sem ga:
Kako ste državo potegnili iz brezna?
Rekel je:
»Z enotnostjo.«
Vprašal sem:
Kaj ste naredili, da ste dosegli enotnost?
Njegov odgovor me je šokiral.
»Nič.
Enotnost je prišla sama.
Ker je bil čas.«
Pri nas očitno še ni.
Sam Slovenijo še vedno vidim kot čudovit startup.
Imamo znanje.
Imamo podjetnike.
Imamo globalna podjetja.
Imamo pa en velik problem:
Ne znamo / zmoremo se dogovoriti, kdo bo to našo državo sploh “pitchal”.
Zelo, zelo daleč smo od tega.
Zato na teh volitvah ne bom volil levih ali desnih.
Ne bom volil tistih, ki izključujejo.
Ne bom volil tistih, ki dokazljivo lažejo.
Ne bom volil tistih, ki ne priznavajo pravne države.
Volil bom tiste, ki me bodo prepričali da se bodo znali dogovarjati in povezovati.
Tiste, ki razumejo, da se politika meri z rezultati. Ne na koncu mandata, ampak skozi ves čas.
In volil bom tiste, ki imajo pogum povedati resnico:
da nič ne bo enostavno.
Slovenija je premajhna za delitve.
V tem ponorelem svetu imamo in bomo imeli dovolj problemov tudi, če bomo vsi na isti strani.
Morda je čas, da gospodarstveniki spet povemo, kaj mislimo.
Da preglasimo politiko.
Slovenija je samo ena.
In kdorkoli ali kakorkoli že obljublja nove in boljše čase si bo moral priznati, da bo to možno zgolj, če bo Slovenija imela uspešno gospodarstvo.
Pustite nam ga, da ga vodimo tisti, ki ga znamo.
Pozdravljeni, Žiga.
Pišem z desno roko že od nekdaj. 🙂
Moj zapis ni politična izjava, ampak razmislek iz 35 letne prakse. Vprašanje pravičnega plačila presega delitve na levo in desno. Gre za ravnotežje med ustvarjeno vrednostjo, odgovornostjo in vzdržnostjo sistema.
O tem lahko razmišljamo kot podjetniki, zaposleni ali državljani – brez ideoloških oznak.
Delitve prepuščam politiki. Sam govorim o realnosti podjetja.
KAJ JE PRAVIČNO PLAČILO ZA DELO ? Kot podjetnik, ki že 35 let vsak mesec skrbi za plače zaposlenih, lahko povem, da je beseda pravično ena najtežjih, ko govorimo o plačilu.
V podjetju pravičnost ne pomeni, da vsi dobijo enako.
Pravičnost pomeni, da vsak dobi toliko, kolikor s svojim znanjem, odgovornostjo in ustvarjeno vrednostjo prispeva.
Plačilo ne more biti odvisno od tega, koliko otrok imaš, ali živiš v najemu, ali nakupuješ v Mercatorju ali Hoferju. To so življenjske okoliščine, ki jih mora urejati socialna politika države, ne pa podjetje.
Če plačilo postane odvisno od osebnih okoliščin, potem ne govorimo več o pravičnosti, ampak o prerazporejanju.
Podjetje lahko izplača samo tisto, kar ustvari na trgu. Plača je rezultat ustvarjene vrednosti. Če tega ne razumemo, bomo kmalu ugotovili, da pravičnost brez produktivnosti ne zdrži dolgo.
Zame je pravično plačilo:
da je dogovorjeno transparentno,
da nagrajuje znanje, odgovornost in rezultate,
da omogoča dostojno življenje,
in da podjetju hkrati omogoča razvoj ter nova delovna mesta.
Pravičnost ni občutek.
Pravičnost je ravnotežje med prispevkom, odgovornostjo in zmožnostjo sistema, da to dolgoročno vzdrži.
Če bomo pojem “pravično” uporabljali brez jasne definicije, bomo ustvarili več pričakovanj kot realnih možnosti. In to na koncu ni pravično do nikogar.
Težko je spregledati paradoks: smernice še niso uradno potrjene, niso javno objavljene, niso prestale celotne institucionalne poti – pa se o njih že govori kot o dokončnem, skorajda nespornem standardu. To ni zgolj proceduralna podrobnost, temveč vprašanje strokovne integritete in javnega zaupanja. Nacionalne prehranske smernice niso blogersko mnenje, temveč dokument, ki vpliva na šole, bolnišnice, domove za starejše in vsakodnevne prehranske navade prebivalcev.
V Sloveniji imamo nevarno navado, da določene koncepte hitro povzdignemo na raven skoraj svetih resnic. Ko se enkrat označijo kot “znanstveno dokončne”, postane razprava nezaželena, dvom pa skoraj herezija. A znanost ni dogma, temveč proces. In prav pri tako občutljivem področju, kot je prehrana celotne populacije, bi morala biti odprta strokovna razprava pravilo, ne izjema. Preden nekaj razglasimo za novo normo, bi morali najprej zagotoviti, da je pot do nje transparentna, vključujoča in strokovno prepričljiva