Top Tweets for #Jek2

Romunija je pred več kot desetletjem naredila nekaj, česar se politika praviloma izogiba: razbila je škodljive, politično dogovorjene pogodbe v energetiki. Šli so celo tako daleč, da so eno od državnih podjetij spravili v tehnični stečaj, samo zato, da so lahko prekinili netržne dogovore o prodaji elektrike po umetno nizkih cenah za izbrane kupce. Cilj je bil jasen: počistiti sistem in omogočiti bolj odprt, konkurenčen trg. V Sloveniji pa je slika precej drugačna. Elektrika iz Nuklearne elektrarne Krško, ki je eden najcenejših virov, ne pride na trg pod enakimi pogoji za vse. Ključni državni akterji, kot sta Gen-i in Gen energija, imajo dostop do te energije po stroškovni ceni, medtem ko se preostali del trga oblikuje po bistveno višjih, “tržnih” cenah. To v praksi pomeni dvoje: prvič, da najcenejši vir elektrike ni enakomerno dostopen vsem udeležencem na trgu, in drugič, da razlika med nizko proizvodno ceno in višjo prodajno ceno ustvarja prostor za privilegirane marže. Namesto da bi nizki stroški jedrske energije pritiskali na cene za vse potrošnike, se koristi koncentrirajo pri omejenem krogu akterjev. Če poenostavim: Romunija je sistem čistila tako, da je rezala privilegije, tudi za ceno kratkoročnih bolečin. Slovenija pa ohranja ureditev, kjer dostop do najcenejše energije ni stvar odprtega trga, ampak strukturiranih razmerij znotraj državnega energetskega sistema. Koliko časa še?