Dragi Vito,
Bil si največji frajer in demon slovenske literature. Napadalen, ciničen, temačen. Problematičen in nasilen tip, spolni sadist, nagnjen k škandalom vseh vrst. Obtožen zločinov proti javni morali. Upornik proti prodani srednji generaciji. Raziskovalec in zasledovalec samega sebe.
Bil si urbana legenda mitskih razsežnosti. Metod Pevec pravi, da ni bil še nikoli priča tolikšni osebnostni moči, kot si jo izžareval ti. Bil si človek dvojnosti. Omikanec in prostak, intelektualec in primitivec, hodil si v gledališče in na nogometne tekme.
Bil si človek besede in človek kože, metafizika je zate vstopala v zavest skozi telo.
S svojo literaturo si hotel seznaniti druge z demoni v lastni in nasploh človeški intimi. Človek je nizko bitje, ki podlega iracionalnim gonom.
V svetu je predvsem treba znati preživeti, zato si stalno treniral svojo vzdržljivost in svojo moč. Bojazljivec ne doseže ničesar in to je zadnje, kar si hotel biti.
Bil si skriboman. Pisal si obsesivno, ko si le mogel. A tu je bil stalen dvom. Ali lahko prek pisanja sploh karkoli spoznaš o sebi, o življenju? Beseda, stavki, romani namreč niso življenje. Realnosti ni mogoče ujeti v besede, beseda je vedno nezadostna.
V deželi hlapcev, ki trepetajo pred vsakim udarcem biča, si bil ti tisti, ki je vihtel pest. Bil si nevaren, ker nisi imel česa izgubiti in ker se nisi bal umazati rok s krvjo, spermo in gnusom resničnosti. Resnice nisi iskal v knjigah – izsilil si jo iz mesa. In ko si potegnil črto, je bil račun preprost: bolje biti demon v lastnem peklu kot ponižna ovca v njihovem usranem raju.
Hvala ti za vse, stari demon. In hvala ti, dragi prijatelj. Žal te nisem imel nikoli prilike spoznati.