Na sprejemu pri predsednici republike sem kot ministrica aktualne vlade iz spoštovanja do nje in institucije poslušala govor, čeprav je bil prežet z očitki, posploševanji in napadi na programska izhodišča ter vrednote, ki jih podpira velik del slovenskih državljank in državljanov.
Pričakovala sem, da bo vsaj državna proslava ob dnevu državnosti prostor, kjer bomo za trenutek stopili nad politične delitve. Žal se to ni zgodilo. Namesto povezovalnega sporočila smo ponovno poslušali politične puščice in ustvarjanje razdora.
Spoštovanje institucij je dvosmerna ulica. Če ga izkazujemo tisti, ki predstavljamo izvršilno oblast, pričakujem, da ga bodo do vseh legitimno izvoljenih predstavnikov države izkazovali tudi nosilci najvišjih državnih funkcij.
Prvič smo ministri nastavili eno lice, drugič drugo. Tretje priložnosti za takšen odnos ne bom več dopustila. Svoj čas in energijo bom raje namenila delu – v dobro Slovenije ter vseh njenih državljank in državljanov. To sem ob prisegi obljubila in to nameravam tudi izpolniti.
🚨 🇫🇷 La mère du jeune Louis de 17 ans assassiné vient de publier un communiqué déchirant :
« Mon fils, mon amour, ma vie…
Depuis samedi, la vie s’est arrêtée pour moi… Tu t’es battu comme un lion, mon amour, avec toute la force dont je sais que tu es capable, et je te remercie, mon amour, de m’avoir donné la chance de marcher avec toi jusqu’au tout dernier moment, mon amour…
Tu es venu au monde dans mes bras, et tu es parti dans mes bras, entouré de tous tes proches et de leur amour… Il n’y a pas d’adieux entre nous, mon bébé. Tu es et tu seras toujours avec moi….
Maman est en mode guerrière, mon fils. Tu sais que je me battrai avec chaque once de force que je possède pour que justice te soit rendue...
Je t’aime, mon Boubou, tellement que mon cœur ne sait plus comment battre depuis que son métronome s’en est allé… Fais-moi danser avec Dieu et les anges sur ta musique, mon amour. »
Le calvaire du jeune Louis, 17 ans, lynché à Narbonne soulève le cœur et nourrit une immense colère chez les Français face à cette barbarie du quotidien qui ne peut plus être minimisée, relativisée ou dissimulée.
À force de renoncer à sanctionner rapidement et efficacement les actes de délinquance, le pouvoir, soutenu par la gauche et l’extrême-gauche a envoyé un message désastreux : celui de l’impunité permanente.
Nous le disons clairement : en 2027, ça en sera terminé de la déconnexion, du déni et de l’aveuglement idéologique face à l’ensauvagement et à cette insupportable ultraviolence.
Slo je banana republika; italijanski mafijaš: v Slo se za milijon kupi kogarkoli, od sodišča naprej - imate primere, ki vpijejo v nebo in se ne zgodi nič - gre tudi za 20%, 50% ... Damijan Terpin na @Domovina_je👇https://t.co/5PD9176EbM
Z dejstvi okrepljen močan intervju g. Janeza Janše za
@visegrad24 o politični situaciji doma in po svetu! Vredno ogleda!
Povezava do celotnega videa: https://t.co/cssCcvsBwx
Predsednik vlade 🇸🇮 @JJansaSDS: Vlada je prevzela krmilo v precej zahtevnih razmerah. Še vedno odkrivamo stvari, ki niso bile tako prisotne v javnosti ali za katere nismo vedeli.
Obdobje opravljanja tekočih poslov prejšnje vlade je bilo nekoliko dolgo, vendar pa tekoči posli, ko je šlo za mednarodne obveznosti, niso bili opravljeni. Se je pa na veliko zapravljalo.
Po pogovorih s Fiskalnim svetom smo ugotovili, da je rast izdatkov oziroma stroškov delovanja države v zadnjem letu rekordno glede na vsa obdobja, ki smo jih doživeli v času samostojne Slovenije.
Gledam @PlanetTV in povem, kar bom povedal tudi, če bo kdaj prepovedano:
Vaški stražarji in Domobranci so bili pokončni in častni možje. To ni poveličevanje fašizma, ker niso bili fašisti. Bili so domoljubi. Pred komunističnim nasiljem so branili življenja Slovencev. Slava jim!
Ddr. Klemen Jaklič: “Zločini proti človečnosti so zločini, ki zaradi stopnje zavržnosti nikoli ne zastarajo!”
PRIČA-takrat 19 letni fant iz Velikega Gabra, Milan Zajc,
ki je skupaj z ostalimi žrtvami padel v to brezno, se iz njega po petih dnevih čudežno rešil, prišel domov in se izselil v ZDA. Do smrti v svojem 89. letu starosti se v Slovenijo nikoli ni več vrnil. Pobijanje je trajalo več dni.
Bilo je čudovito pomladno jutro. Tako lepega dne ne pomnim v svojem življenju…Jasno je bilo kakor steklo, rosa se je bleščala v sončnih žarkih, vse je bilo v cvetju in zelenju, da mi kar v glavo ni moglo, da nas bodo pobili, ko smo komaj začeli živeti.
Na dvorišču kočevske gimnazije so nas nakladati na kamione, da smo ležali drug na drugem kakor drva. Jaz pa sem hotel še enkrat videti svoje brate. Zato sem se z vsemi močmi vzpenjal in nategoval vrat, da bi le kaj več videl. Posrečilo se mi je in zagledal sem, kako so brate nalagali na kamion. Tone in Nace sta bila zvezana skupaj, Stane pa je bil zvezan s Križnikom Lojzetom iz Kostanjevice. Mene so bratje prav tako opazili. Z nasmehom so mi pokazali vse, kar so mi hoteli reči: da naj bom miren, ker se bomo videli na drugem svetu, kjer bo boljše…v mislih smo se objeli…brata Jožeta nisem videl. Bil je v skupini za nami in v Kočevskem Rogu je padel v isto jamo kot jaz in moji ostali bratje – mi dopoldne on popoldne.
Na tovornjaku, kjer sem bil jaz, smo bili vsi stari od 18 do 24 let, le eden je bil starejši družinski oče. Žica, s katero smo bili zvezani, se nam je zajedala v meso, povrhu pa so nas še tepli s palicami. Tako nas je bolelo, da smo začeli vzdihovati. Tisti starejši mož, doma iz Notranjih Goric pri Brezovici, ki je imel doma ženo in šest otročičkov, nas je začel bodriti, naj bomo mirni in zbrani, čeprav gremo v smrt, saj da je tudi on miren. »Kaj boste fantje, ki ste sami in gre vse z vami. Jaz zapuščam doma otročičke, vse nepreskrbljene, najstarejši je star deset let. Bog bo skrbel zanje«. A zase lahko rečem, da se smrti nisem bal, bal pa sem se mučenja komunistov.
Sonce je začelo pripekati in žeja je postajala vse hujša. Ko smo bili že precej daleč v gozdu, smo začeli srečevati kamione, ki so se prazni vračali proti Kočevju po druge domobrance. Vozili so obleko, kar je bil znak, da so jih slekli. Kmalu smo zaslišali streljanje in kričanje žrtev, ki so jih komunisti morili. Kamioni so se ustavili in začeli so nas za noge vlačiti z njih. Ko sem padel iz kamiona, nog nisem več čutil, ker mi je vse otrpnilo med vožnjo, ko so sedeli in ležali na meni…Ko so me sezuvali, sem opazil mladega fanta, komaj 18 do 20 let starega, ki so ga mučili. Bil je že ves krvav in ni imel nobenega očesa, glavo pa je imel vso razklano in razmesarjeno. Še vedno je bil pri zavesti, mirno je sedel in niti malo ni tarnal ali vzdihoval. Čudil sem se, kako more s tako lahkoto prenašati te grozne bolečine. Partizani pa so ga kar naprej tolkli, dokler se ni zgrudil.
Ko so nas sezuli, so nas zvezali po dvajset do trideset skupaj in začelo se je nečloveško pretepanje. Partizani so stali v špalirju. V rokah so imeli kole, na katerih so bili nasajeni krivi noži. S temi so nas pretepali na poti proti morišču, ki je bilo od ceste oddaljeno kakih 200 do 500 metrov. Med potjo smo morali sedati na tla in hitro zopet vstajati, kar nam je povzročalo nepopisne bolečine, žica se nam je namreč zajedala v meso. Na tej poti so nam odredili, da smo morali hoditi nekaj metrov naprej, potem pa zopet nazaj…Spotoma smo morali prepevati pesmi, kakršne so želeli komunisti. Posebno hudo je bilo, ker so ob pretepanju nekaterim z noži razklali glave in smo jih morali nezavestne vleči za seboj…Na koncu so vsakega posebej razvezali…in morali smo z na hrbtu zvezanimi rokami goli teči skozi krdelo partizanov…Ko sem tekel, nisem nič videl, kam tečem, pred seboj sem videl le drugega nesrečneža, ki so mu partizani kazali pot s koli in noži. V hipu je zmanjkal pred mojimi očmi, ker je bil tam oster ovinek.…Nato pa sem zagledal pred seboj brezno, pred njim pa je ležalo razmesarjeno krvavo truplo…Bil sem popolnoma pri zavesti in pravi pameti ter si nisem nič drugega želel kot takojšnje smrti, da bi bil tako rešen teh muk…Zaslišal sem krik, »pazi nanj!« To je zakričal partizan tistima dvema, ki sta pred jamo streljala vsakega posebej, naj pazita name, ki sem tekel.
Ko sem pritekel tik pred jamo, se nisem nič ustavljal, ampak sem se še z večjo silo pognal vanjo, da sem preskočil tistega mrliča, ki je ležal pred jamo, in skočil vanjo. Isti hip sta tudi partizana ustrelila, jaz pa sem samo zakričal: »Jezus usmiljenje!« Slišal sem dva strela, potem pa nič več! Padel sem v prepad![1]
@JakaZumerxijwh ne, umori so bili. Tudi moj dedek je bil med njimi. Prijavil ga sosed, pozneje narodni heroj. Vsi so živeli kot bubregi v loju. Pri mojih pa babica sama, 7 otrok, kamen so grizli. Ker ne poznaš stvari, ne lupaj.
Ko je @nmusar postala PR RS, je dejala, da ne bo molčala. Pričakovanja so bila visoka.
Vendar je molčala, ko so poslanci @vladaRS prvič v zgodovini z glasovanjem odvzeli besedo poslancu opozicije in 200.000+ volivcem.
Molčala je, ko so ukinili Muzej slovenske osamosvojitve. Nagradila pa je tiste, ki so se iz osamosvojitve odkrito norčevali.
Molčala je, ko so ukinili Dan spomina na žrtve komunističnega nasilja.
Molčala je, ko so oblastniki grozili s čistkami drugače mislečih in jih izvajali. Te zadnje je celo zaposlila v svojem uradu.
Molčala je, ko je oblast vračala kazni tistim, ki so ogrožali zdravje in življenja bolnikom med epidemijo.
Molči, ko se zlorablja državne institucije, policijo, tožilstvo, sodstvo - za obračune s politično konkurenco.
Je pa zelo glasna, ko napada tiste, ki zlorabe oblasti kritizirajo. Ali ko brani vse tiste, ki takšno stanje omogočajo ali ustvarjajo.
In zelo neverodostojna, ko pridiga o grozečih podnebnih spremembah, nato pa sede v 4000 kubičnega maseratija s tujimi registrskimi tablicami in zatrdi, da z možem vse davke in prispevke plačujeta v Sloveniji.
Zaradi vsega naštetega NPM ni moja predsednica. Kdor čuti podobno, naj ta zapis deli na svojih profilih na spletu, ki ga (spleta) po njenem mneju praktično ne bi smelo biti. Dovolj je sprenevedanja.
Foto: RTV SLO
Razkrite podrobnosti izjav poslancev Resnice: Nedeljko Todorović, Boris Mijić in Aleksander Štorek
o poskusih podkupovanja:
Še najbolj konkreten je bil Aleksander Štorek, ki opisuje srečanje s predsednikom Kajakaškega kluba Celje Dušanom Kondo.
»Dne 15. aprila me je poklical in prosil, da se dobiva na Špici in da mi mora povedati nekaj nujnega. Rekel mi je, da mi ne bi smel povedati, pa mi mora povedati, da ima vabilo od Andreja Ribiča. Šlo je za prestop – da že imajo dva naša poslanca in da potrebujejo še enega. Potem mi je začel razlagati o denarju, da lahko dobim večjo vsoto denarja, hišo, avto.«
Štorek in Konda naj bi se dobila dan pozneje v kajakaškem centru na Špici. Pozneje pa naj bi mu Konda po telefonu poslal sporočilo:
»Sandi, prespi vse skupaj, oglasi se jutri do ene. Naredimo na Špici svetovni kajakaški center. Vse sem ti danes povedal. V Janševi vladi s Šrotom kot ministrom za okolje in prostor tega ne bo. Morda se sploh ne zavedaš, da si nehote postal ključ marsičesa, ključ do velikih stvari vsaj za mene in moje kajakaše. Vse to zaenkrat veva samo midva. Odloči se po svoji vesti.«
Konda je ekipi Tarče po telefonu potrdil sestanek s poslancem. Zatrdil pa je, da nikoli nista govorila o denarju. »Rekel sem mu samo, da bi nam bolj pasalo, da Golobova vlada ostane, ker bomo lažje kajakaško progo zgradili.«
»Rekel sem mu tudi, da upam, da bo Resnica šla s sedanjo opcijo, kar je takoj po volitvah pomenilo z Golobovo opcijo, ker je tudi Golob kajakaš in je bil na Špici, in ker je šef uprave Darsa Andrej Ribič predsednik Kajakaške zveze Slovenije,« je dejal. Ob tem je zatrdil, da sam ni član nobene stranke.
Ribič pa je za Tarčo pojasnil, da s Kondo ni nikoli govoril o tem, kar piše Štorek, in da za tega poslanca sploh še nikoli ni slišal. Za N1 pa je dodal, da ni ne njemu ne kateremukoli drugemu poslancu posredno ali neposredno ponujal česarkoli. »Če se bo to nadaljevalo, bom vložil tudi tožbe,« je dejal za N1.
Todorović naj bi zapisal, da so ga kakšen teden po volitvah povabili v lokal Baraka v Štepanjskem naselju. »Na samem sestanku mi je bila ponujena finančna korist od starejšega gospoda, ki je podpornik leve opcije. Njegove besede so bile, parafraziram: ‘Meni je bilo sporočeno, da tebi sporočim, da lahko za podporo Svobodi dobim, kakorkoli želim’.«
»Kakšnih 7–10 dni za tem pa so, prav tako iz levega pola, poslali družinskega prijatelja, ki je članu moje družine sporočil, da za sodelovanje, parafraziram, dobim, kar hočem in naj sam napišem cifro in način, kako, kje in v kateri državi to realiziramo,« še povzema Tarča.
Poslanec Mijić pa je v svoji izjavi napisal: »21. 4. 2026 se je v Ljubljani določeni gospod oglasil pri mojem prijatelju. Po navedbah prijatelja je omenjeni gospod ponujal denar za prestop v politično stranko Svoboda.«