@Alan_Couzens How much more accurate is the measurement of VO2max when you use a heart rate monitor and a power meter compared to wearing just a watch?
Modern RS engineering reached its peak with the C8 RS6.
Still a 4.0-litre twin-turbo V8, now around 592 hp, paired with mild-hybrid systems and far more chassis complexity.
The character shifted slightly - heavier, more managed, quieter, but the aftermarket solves that easily.
🇸🇮Slovenija: Edina država na svetu, kjer druga svetovna vojna traja še danes. Naj dokažem! 🤓 Fascinantno je opazovati našo podalpsko deželo. Smo svetovni fenomen – edina država, kjer se vojna ni končala leta 1945, temveč se je iz gozdov le preselila v parlament in na družbena omrežja.
Zgodba je preprosta, a za slovenski narod očitno preveč kompleksna. Narodnoosvobodilni boj je bil shizofren projekt: po eni strani legitimen boj proti okupatorju (kar je bilo častno in skladno z zavezniškim svetom), po drugi strani pa krvava komunistična revolucija, ki nas je drago stala. Ta del "upora" nas ni osvobodil; parkiral nas je neposredno za železno zaveso, daleč stran od demokracije.
Medtem ko so na Zahodu gradili industrijo in utrjevali demokratične standarde, smo mi 45 let preživeli v diktaturi. Ne v romantiziranem "sistemu s človeškim obrazom", temveč v režimu, kjer je napačen pogled partijskega sekretarja pomenil zapor. Kjer je diktator Tito užival v standardu cesarja – z zasebnim otočjem, filmskimi zvezdami in belo maršalsko uniformo, lastno ladjo –, le streljaj stran pa je deloval Goli otok, namenjen uničevanju političnih oporečnikov. Dva otoka, dve resnici. Po vseh mednarodnih zgodovinskih merilih je bila Jugoslavija komunistična diktatura. Tako nas vidi Evropa, tako piše v tujih zgodovinskih učbenikih.
Najbolj tragično – ali groteskno – je dejstvo, da današnje proslave ne obeležujejo le zmage nad fašizmom, temveč tudi ali predvsem zmago revolucije. Slavijo obdobje, ko smo izgubili stik z zahodnim razvojem, ki ga zdaj obupno in neuspešno lovimo. Obdobje, ko smo se prepustili dikaturi.
Levo ekstremno politično opcijo leta 2026 napaja ista ideologija, z istimi nagovori ("tovariši in tovarišice" “delu čast in oblast”), uvoženimi iz trdega ruskega komunizma. Za te ateiste je ta simbolika postala nadomestek religije; prava "črna maša" z vero v socializem in "našo stvar", podprta z identičnimi parolami kot leta 1946.
Realnost Slovenije je medtem srhljiva: 650+ lokacij prikritih grobišč. Smo evropski rekorderji v številu trupel na kvadratni meter. 120.000 ljudi, ki so umrli v povojnih čistkah v Sloveniji, predstavlja neizbrisen madež na naši kolektivni zavesti. Mnogi med njimi niso bili vojaki, temveč preprosti ljudje – kmetje in očetje, ki so branili svojo lastnino pred nacionalizacijo. Domobranci so postali tudi zato, ker so branili svoj dom pred nasiljem revolucije, ali pa so bili kot mladoletniki prisilno mobilizirani. Narod ni bil neveden; bal se je komunizma takrat, tako kot se ga boji danes. Če si imel, bil podjetnik, posestnik, kmet, intelektualec, župan, ali župnik. Si bil na seznamu. Povojni eksodus kapitala in intelekta, na katerega uspešnost smo v zamejstvu danes tako ponosni, je bil neposredna posledica tega strahu. Pred ubojem zaradi družbenega statusa. Niso bili vsi kolaboratorji. Eni so samo bili moteč faktor revolucije. Ljudje, ki so imeli v kapitalu in v glavah.
To ni bila le vojna proti okupatorju, temveč brutalna ideološka državljanska vojna med komunizmom in demokracijo. Če pogledamo ustroj naše današnje birokracije in politike, postane jasno, da ta vojna še vedno traja. Da smo table na uradih zamenjali, a nismo zamenjali mentalitete. Smo še vedno zadnja živa republika Jugoslavije.
Rezultat? Medtem ko se mi leta 2026 prepiramo o tem, kdo je bil "naš" leta 1942, nas svet prehiteva. Mi pa še vedno plešemo kolo okoli spomenikov in se pretvarjamo, da je bila tista 45-letna stranpot pravzaprav avtocesta do uspeha.
Dokler se kot narod ne bomo soočili s to resnico in se streznili, bomo ostali Butale.
* Družina avtorja tega zapisa je partizanska družina, vendar si avtor dovoli razmišljati s svojo glavo. V vojni ni nikoli nič črno-belo. Zmagovalci pišejo knjige in učijo zgodovino. Če je zmagovalec diktatura, je lahko indoktrinacija tako uspešna, kot jo vidimo še danes. Tudi zgornji zapis ima nianse in svoje vidike. Za nekatere je bila Jugoslavija raj na zemlji, za druge absolutno ne. Živelo se je dobro zgolj na račun ameriških kreditov in geostrateškega izsiljevanja Zahoda z neuvrščeno držo. Ko se je pipica Zahoda zaprla, smo bili tako »dobri«, da smo bankrotirali in se pobili. To ni ravno zabavno dejstvo.
* Slika je zgolj za pozornost in opomnik.