A vidnega člana SD in ustanovitelja Foruma 21 in po ženi Kučanovega sorodnika pa niso vlačili po televiziji, da je oškodoval 50 delavcev, jih pustil brez plač, odpravnine in regresa???? #dvojni_vatli https://t.co/RR68r2rhnq
@ZoranDELA 2/2
Dodatno si je isti nadsvetlobnež privoščil posekati LIPO v Miklošičevem (nekdaj Marxovem) parku, v neposredni bližini prejšnjih fotk.
Odpeljali so porezano, dokaj zdravo drevo. Tisa finančno napreduje.
Anti-župan Lublano ubija.
Deli!
Dosje Dars. 1.del.
Kdo je kriv za podražitve z 20 na 30 milijonov. Kje so dpadki? Kdo je manipuliral? Kdo je zavajal?
Politično-gospodarska omrežja in konflikt interesov. Kaos z javnim denarjem in kdo bo odgovarjal?!
https://t.co/kyiTn2ZXeL
Mladina, oziroma vsi mlajši od 50 let.
Zapomnite si, tole so zdaleč največji krivci, da je Slovenija vsak dan bolj zaostala, da na svoje pokojnine lahko pozabite, da boste plačevali izjemno drago zdravstvo, da je šolstvo sesuto, da so gospodarstvo prevzeli tajkuni, da je Slovenija vsak dan bolj skorumpirana.
Tole so zdaleč NAJVEČJI nazadnjaki v celotni zgodovini slovenskega naroda. Pokveke skisanih možganov, ki jim Slovenija NIKOLI ne bo intimna opcija.
Čez 50 let bodo zagotovo obeleženi v vseh zgodovinskih učbenikih kot izdajalci najbolj vitalnih interesov slovenskega naroda.
https://t.co/iheeI5MwK8
Izraelci so se pri vas prisrčno zahvalili za prijazen odstop od pridružitve tožbi JA proti Izraelu, dr. Golob. Zdaj pa tako grdo govorite o svojih prijateljih! 🤷
Umrl je z 200 otroki v plinski celici in jih do konca držal za roke.
Bil je oče 200 dušam, ki niso imele nikogar drugega na svetu. Ko so vojaki kričali in se je svet zrušil v norost, je pogledal svoje otroke in se nasmehnil ter jim rekel, naj se ne bojijo, ker gredo skupaj na izlet.
Janusz Korczak je bil slavni zdravnik in pogumen poljski vojaški častnik, ki je vse življenje dokazoval, da so otroci najpomembnejši ljudje na Zemlji. To zanj ni bila samo služba – to je bilo njegovo življenjsko poslanstvo.
Leta 1912 je v Varšavi ustanovil prav poseben kraj, imenovan Dom za sirote, zasnovan posebej za otroke, ki so izgubili starše in niso imeli nikogar drugega, ki bi jih zaščitil. Ni samo skrbel za njihovo zdravje; spoštoval jih je kot popolna človeška bitja z globokimi čustvi in velikimi sanjami.
Znotraj doma je celo ustvaril »otroško republiko«, kjer so sirote imele svojo majhno vlado in celo svoje sodišče za pravično reševanje sporov. Zanj je bil vsak otrok »dragoceno darilo« in »ustvarjalni plamen«, ki so ga odrasli imeli srečo varovati.
Živel je po enem preprostem, močnem pravilu: za otroka nisi naredil dovolj, dokler nisi naredil vsega, kar je v tvoji moči.
Ker je živel po tem pravilu, je njegova odgovornost postala še težja, ko se je začela druga svetovna vojna. Ko je nacistična okupacija prisilila judovsko prebivalstvo v obzidani Varšavski geto, je Korczak tja preselil vseh 200 svojih otrok, da bi jih obdržal skupaj.
V kraju, polnem lakote in bolezni, je postal njihov oče, njihov zdravnik in njihov edini ščit. Vsak dan je prosjačil za hrano in zdravila, samo da bi jih ohranil pri življenju.
Ker je bil Korczak tako znan in spoštovan, so mu ponudili več možnosti, da pobegne na »varno« stran mesta in se skrije. Vsakič je zavrnil.
Vedel je, da če bi zapustil tistih 200 otrok, da bi rešil svoje življenje, bi bilo vse, kar je kdaj učil o zvestobi in ljubezni, laž. Ostal je, ker oče ne zapusti svojih otrok, ko pride nevihta.
Na dan, ko so jih odpeljali v taborišča smrti, so bile ulice priča nečemu, kar je bolj spominjalo na veselo šolsko parado kot na pohod proti tragediji.
Korczak je želel obvarovati otroška srca pred grozljivo resnico, zato jim je povedal, da gredo končno na izlet na podeželje. Umil jim je obraze in se oblekel v svoja najboljša oblačila. Korakali so skozi geto s petjem pesmi in nosili svetlo zeleno zastavo.
Korczak je hodil čisto na čelu vrste, pokončen v svoji uniformi vojaškega zdravnika in nosil dva najmanjša otroka v naročju, medtem ko so se drugi držali njegovih žepov, da bi ostali blizu.
Tudi sovražni vojaki, ki so jih opazovali na železniški postaji, so ob pogledu na tako neverjetno dostojanstvo ganjeni v tišino. Ko ga je vojak prepoznal in mu ponudil zadnjo priložnost, da odide, Korczak ni niti okleval.
"Ne razumete," je rekel policistu. "Otroci niso samo moje delo. So moje življenje. Zdaj jih ne bom zapustil."
Na koncu je svojim otrokom sledil vse do temnih plinskih komor Treblinke. Svoji besedi je ostal zvest do zadnjega diha in jih držal za roke, da se ne bi bali teme.
Ko so komore pozneje odprli, so ga našli še vedno nagnjenega naprej, obkroženega z morjem otrok, ki so se v svojih zadnjih trenutkih stisnili k njemu, da bi bili varni.
Janusz Korczak je bil človek, ki je imel vse izgovore za beg, vse razloge, da se reši, in vsako priložnost, da pogleda proč, vendar se je odločil stati v ognju, da njegovim otrokom ne bi bilo treba stati tam samim.
Ena največjih neizgovorjenih tragedij sodobne civilizacije je morda prav to:
Otroke smo sistematično naučili strahu pred tveganjem, strahu pred neuspehom, strahu pred konfliktom, strahu pred negotovostjo in strahu pred neodobravanjem — potem pa se čudimo, zakaj ne ustvarjajo družin, ne ustanavljajo podjetij, ne prevzemajo pobude in nimajo otrok.
Več kot desetletje šolanja so otroci neprestano ocenjevani, popravljani, nadzorovani, standardizirani in psihološko oblikovani v proceduralno razmišljanje:
ne delaj napak,
sledi navodilom,
izogibaj se tveganju,
čakaj na odobritev,
optimiziraj za varnost.
Toda življenje samo ni varno.
Poroka je tveganje.
Otroci so tveganje.
Podjetništvo je tveganje.
Ljubezen je tveganje.
Svoboda je tveganje.
Sama odraslost je tveganje.
Prejšnje generacije so pogosto ustvarjale družine z zelo malo gotovosti:
domove so gradile postopoma, probleme reševale sproti in negotovost sprejemale kot normalen del življenja.
Sodobnega človeka pa se vse bolj vzgaja v prepričanju, da je vsako dejanje brez popolne predhodne varnosti skoraj neodgovorno:
dokler niso rešeni stanovanje, prihodki, kariera, čustvena stabilnost in prihodnost, naj človek ne bi zares začel živeti.
Rezultat je paraliza:
pretirano razmišljanje, tesnoba, odlaganje odraslosti, padec rodnosti in družba psihološko izčrpanih ljudi, ki čakajo na »idealne pogoje«, ki nikoli ne pridejo.
Nekdo je nekoč pripomnil:
»Predstavljajte si, koliko psihološkega pritiska mora prenašati sesalec, da izgubi voljo do razmnoževanja.«
Morda je v tem več resnice, kot si želimo priznati.
Pogosto poslušamo, da je nizka rodnost predvsem posledica ekonomije ali cen nepremičnin.
Toda morda je globlji problem drugje:
civilizacija, ki otroke vzgaja predvsem za maksimalno varnost, lahko nehote zatre prav tiste instinkte, ki so potrebni za nadaljevanje življenja samega.
Družba ne more dolgoročno ostati živa, če pobudo uči le teoretično, v praksi pa jo psihološko kaznuje.
Kina je upravo otvorila najveću železničku stanicu na svetu, Istočnu železničku stanicu Čongćing, koja se prostire na preko 170 fudbalskih terena, izgrađena za samo 38 meseci na padini planine.
Armija od 41 robota sa veštačkom inteligencijom obavila je teške poslove, navodno smanjujući troškove rada i bezbednosne incidente za 90%. Unutra stanice se nalaze metro linije, autobusi, prijava na aerodrom, prodavnice i hoteli.🇨🇳
Če se vam zdi 3.000 eur bruto plača nizka, bi vam povedal sledeče. Da imate toliko plače, mora podjetje mesečno plačat cca 3.750 eur. Potem pa še 1400 eur regresa in 600 eur božičnice. Letno skupaj 47.000 eur. Potem če hočete izkoristit še 20 dni dopusta, je treba takrat vam plačat plačo in še nekomu, ki vas nadomešča. To je še ena plača 3.750 eur. Potem je pa slovenski delavec še 20 dni letno v povprečju na bolniški. Tudi takrat je treba vam plačat plačo in še tistemu, ki vas nadomešča. To je še ena plača 3.750 eur. Torej smo na 52.500 eur.
Ob delu verjetno uporabljate vsaj računalnik in še kaj opreme in imate še kakšen strošek. Recimo, da je to letno 2.000 eur. Skupaj 54.500 eur.
Ker je vaša plača konstantna, prihodki podjetja pa ne, je treba imet še vsaj nekaj zaloge, ko prihodki ne pokrijejo stroškov. Vsaj 10% na leto je dobro dajati na stran. To je še 5.450 eur. Skupaj 59.950 eur.
Torej za bruto plačo 3000 eur mora podjetje dobiti vsaj 60.000 eur prihodkov na trgu da sploh preživi.
Ko naslednjič jamrate nad 3.000 bruto, se vprašajte, ali ste sposobni sami na trgu letno prodati za 60.000 eur storitev, ki jih ponujate. In če ste, čestitam, odprite svoje podjetje.
Alenka Bratušek! Dragi rojaki, leva omrežja so očitno opravila interno revizijo in ugotovila, da Golob ni več donosna naložba. Politični kapital je pokuril, vlado je brez prave volje sestavljal, na koncu pa raje vrgel puško v koruzo, kot da bi se spustil v pravi obračun. Rešitev stricev iz ozadja? Iz naftalina vlečejo Alenko Bratušek. Že tretjič po vrsti. (kdo bi štel)
Algoritmi pri projektu https://t.co/jxRv75VJVG so zaznali zanimivo anomalijo. Bratuškova že vse od konca volitev, predvsem pa po Golobovih neuspelih pogajanjih, dnevno objavlja na družbenih omrežjih. Kar je po končani kampanji precej nenavadno – razen seveda, če se kampanja v resnici sploh ni končala, le glavni igralec se je tiho zamenjal. Da gre za dobro režiran scenarij, potrjuje tudi to, da osrednji mediji z njo delajo »v rokavicah« – intervjuji, studijski nastopi, promocijske oddaje, kritičnih vprašanj o aferah in prisluhih pa le za vzorec. Tudi Janša ima očitno informacije, da Golob pakira kovčke, nosilka »leve« opcije pa postaja gospa, ki naskakuje vrh že tretjič. Tudi zato je scenarij ponovljenih volitev, do katerega ima ključ Janša, popolnoma transparenten. On drži vse karte v rokah ... in nihče drug, in če bi jih moral odigrati sam, bi šel na ponovne volitve.
In strategija? Briljantna. Nesposobnega menedžerja bomo zamenjali z nekom, ki predvsem zelo glasno vpije, ker glasnost v Butalah še vedno velja za argument. Strici iz ozadja so seštevali 1 + 1 in dobili 3. Točno tisti seštevek, s katerim je gospa pred desetletjem reševala Probanko in Factor banko – pol milijarde javnega denarja sem, pol milijarde tja, kdo bi to štel. Vmes še zavrnitev v Bruslju, kjer je 122 od 135 evroposlancev po zaslišanju jasno povedalo: »Ne, hvala.« Doma pa seveda – še enkrat na čelo.
Skratka, znova bomo dobili tisto, ki slovi po slavni izjavi »we need more time«. Tokrat z bonusom dodatnega desetletja političnega staža, ki ni prinesel ničesar novega – razen odprtih vprašanj o drugem tiru, ki smo jih dobili s prisluhi in domnevnim črpanjem denarja v štajersko podjetje, kjer naj bi po posnetkih nekdanje Golobove desne roke izginilo 2,5 milijona evrov. A o tem mediji molčijo. Logično. Ko pripravljaš nekoga za prevzem, ne odpiraš omar s skeleti.
To ni več politika, to je krožno gospodarstvo v najčistejši obliki – isti kadri, isti zvoki, isti rezultati, le števec na javnem dolgu se vrti hitreje. Skačemo iz dežja pod kap, vmes pa hvalimo, kako sveže diši po pomladi. To ni več komedija. To je čista tragikomedija.
Mimogrede, te bizarne premike v realnem času spremlja naše novo orodje pri projektu Reformator. Številke ne lažejo (za razliko od politikov). Uporabniki beta različice, prihodnji teden vam odpremo vrata.
https://t.co/Du8bCLKZXj